»Ne govori v imenu mrtvih, a vseeno govori proti sistemom, ki diktirajo njihovo odsotnost. Razkriva estetizacijo tragedij v sodobnih ritualih moči – od medijskih spektaklov do državnih ceremonij. Konkvistakon je protižalujoči aparat: ritual, ideologija in performans, v katerem trupla postanejo ikone, kri pigment in odsotnost scenografski učinek.«
»Tema, ki smo jo izluščili iz besedila in na katero je Petrov dal največji poudarek, je, kaj se zgodi s človekom, ko živi v odsotnosti ljubezni. V tej luči smo raziskovali vse štiri osebe.«
»Snov, ki privlači protagoniste obeh predstav, Svatbe in Posvetitve pomladi, je nekakšna primarna sila, ki s svojim mehanizmom poganja družbo v svojevrstno obrednost – ritual poroke v Svatbi ter ritual žrtvovanja v Posvetitvi pomladi. Ultimativni korak je v obeh primerih neizogiben, a hkrati usoden privlačen.«
»Skozi avtorske prizore ustvarjalci premišljujejo svoj položaj v družbi in preizkušajo meje med lastnim prepričanjem in naučenimi vzorci, preizprašujejo dinamiko spolov, izpostavljajo spolno nasilje med vrstniki, spregovorijo o lastnih strahovih, stiskah, jezi in krivici, o občutku krivde in iskanju izgovorov, ki jih poznamo vsi, a si o njih ne upamo spregovoriti.«
»Iz subjektivnega, individualnega strahu se s pomočjo politične manipulacije razrasteta množičen strah in histerija, ki sprožita družbene spremembe in se razvijeta v neizbežno tragedijo …«
»Uprizoritev s smehom kot rezom v odrski zgodbi razkriva meje med ljubeznijo in manipulacijo, skrbjo in zlorabo, tišine pa razkrivajo resnice, ki jih liki ne zmorejo čisto izreči.«
Kliknite povezavo za prikaz izjav v želenem obdobju